knjige po žanrih
pomoč
več o knjigi
5.54 €
Tončka Stanonik
Sanje s šolskega avtobusa
mladinski roman
Založba Genija
približno število strani: 128
ePub:
352 KB
Opis

Sanje s šolskega avtobusa je romansirana pripoved v 35 poglavjih o preobrazbi devetnajstletnega dekleta v žensko, ki je takšno preobrazbo doživelo s profesorjem, poročenim, situiranim, z vikendom in predvsem nezadovoljnim s svojim poklicem profesorja slovenščine. Roman avtentično in tudi prikupno ponazarja življenjski ritem konca šestdesetih let; dogaja se v počitnicah leta 1968, ko so Sovjeti s tanki prihrumeli v Prago, kar je v pripovedi tudi navedeno.

Neobremenjeno ponazarja odnose s sošolkami in sošolci in domačimi fanti iz Doline, ki očitno niso zreli za zbližanje z erotično zrelostjo maturantke – Vrabčka, očitno brhkega in prikupnega dekliča. Tudi v tej komponenti bi se dalo zaslediti motiv za Zalino zbližanje s profesorjem, ki je svojo metodo osvajanja razvil do te stopnje občutljivosti, da je malce naivno in v utečenih družinskih razmerah rastočo deklico z lahkoto osvojil in jo s tem erotično zasvojil.

Roman Sanje s šolskega avtobusa Tončke Stanonik je lepo napisano in tekoče, v jezikovnoslogovnem pogledu tako rekoč brezhibno branje, ob katerem se v morebitnih »grešnikih« nedvomno prebujajo nostalgični spomini …


Odlomek iz knjige:

Potem ni bilo ničesar več, česar bi se morala bati. Ves dan je bil najin. Kakšno razkošje, kaj takega se nama še nikoli ni posrečilo, ves čas sva se lahko držala za roke. Skoraj tako, kot sem si zamišljala v dolgih večernih sanjarijah. Iz Portoroža sva odšla v Piran, do cerkve, ob njej preverila vse štiri strani neba in gledala dol na hiše s turkiznimi in rožnatimi polkni, s strehami iz cevastih zidakov, ki so se mi z višine zdele kot intarzije s fantastičnimi vzorci. Prepustila sem se D. P.-ju, da me je kakor po zemljevidu vodil po neznanih svetovih. Stal je za mano, tako da sem se mu lahko z glavo naslonila na prsi, in sva potovala. »Vidiš, tam je Trst. In če greš s pogledom navzdol, še navzdol, vidiš, čisto do tja dol, tam nekje morajo biti Benetke. Ob jasnih nočeh tam daleč utripajo lučke, tam so. Nekoč te bom odpeljal tudi tja. Svojo kraljično. Zdaj pa te lahko samo na piransko obzidje. Tudi tam si lahko moja kraljična.«

Tudi če to nisem bila, nobena kraljična iz pravljice namreč, pa je bilo vse to pohajkovanje in sanje, kaj še vse bo, in to, da dneva še ni konec, ena sama pravljica. Z vožnjo domov vred. Kje je še ta! Več kot sto kilometrov je še pred nama. Stokrat po en kilometer, dvestokrat po pol. Kako daleč je še konec!

Nekje za Črnim Kalom, tam, kjer se nad cesto razgrne borov gozd, je D. P. ustavil avto.

»Pretegniti si morava ude,« mi je razlagal in hkrati iz prtljažnika vlekel odejo. Brez besed sem stopicala za njim. Vročina je z nekimi posebnimi šumi žehtela iz asfalta, ali pa se je samo meni tako slišalo. Tam med bori pa nisem ničesar več slišala: ne avtomobilov spodaj pod robom gozda, ne murnov ob najinem vzglavju. Tudi videla nisem nič, ne modrega neba, ne skrivenčenih dreves, ne senc, ki so se počasi spuščale mednje.

D. P. mi je odvezal rutico in zdelo se mi je, da se me je dotaknil glas: 'Kako lepe prsi imaš! Lepa in žametna si kot gozdna vila, da veš!' Ali je to to, sem miže pomislila, kar piše v maminih knjigah iz nočne omarice. Kar mi je razlagala Polona, ki ima že več kot leto fanta, ali na kar so namigovali naši fantje, kadar so se napihovali pred puncami. Saj se o tem ne da ne govoriti ... ne pisati ... O tej skrivnosti, ki te nenadoma naredi tako odraslo, tako enkratno, neponovljivo bitje v tem neizmernem vesolju, bom najbrž razmišljala do konca življenja. Potopila sem se v škrlatno, sladko, globoko v drobovje segajočo bolečino, začutila okus po omami, po izgubljenosti v prepoteni koži. Nisem hotela ne gledati ne poslušati, nisem hotela izgubiti slasti dotika. Ker potem bo vsega konec.

In res sem zaslišala glas, ki me je dramil:

»Hej, hej, moja gozdna vila, obleči se moraš, da se ne boš prehladila.«

Moj ljubi je potrpežljivo pobiral cunjice in mi jih poskušal natakniti.

»Vidiš, shladilo se je, počasi se bo treba vrniti, da ne bova potem divjala po cesti.« Njegov glas je prihajal od daleč in dišal je po skesanosti. Utrujen in preveč trezen. O tem v maminih knjigah ni ničesar pisalo.

Meni pa se ni dalo nikamor. Najprej se bom morala obleči, potem iti dol na rob, čez cesto do avta, potem se odpeljati, potem se posloviti. Spet bom sama in le sanjala bom lahko o današnjem dnevu. Nikamor ne grem. Če pravi, da sem gozdna vila, potem lahko ostanem tudi tu, izpuhtim v nič, v veter ali borov vonj. D. P. pa je potrpežljivo obračal koščke oblačil in mi jih podajal. Tudi oranžne sandale. In takrat je prvič rekel. Kar naprej bi to ponavljala.

»Veš, kaj si ti: moja mala žena. In jaz sem tvoj daljni mož. Lahko mi verjameš, da je to veliko. Zapomni si, zelo veliko, Vrabček.«

Slišalo se mi je tako lepo. Ukrotil me je z besedami. Nič več se nisem upirala. Šla sem za tem glasom.

Nakup in izposoja
izposoja
naročilo
Preberite pred prenosom
Za preizkus prenesite brezplačno knjigo in preverite katere formate podpira vaš bralnik!
Knjiga »Sanje s šolskega avtobusa« je narejena v formatih:  ePub 
S klikom na gumb IZPOSOJA boste odprli stran na kateri lahko knjigo brezplačno izposodite, če ste član ene od (67) knjižnic, ki so v sistemu Biblos (ePub ali pdf format).
S klikom na gumb NAKUP boste odprli PayPal naročilnico.
Po opravljenem plačilu vas bo PayPal preusmeril na stran s katere lahko prenesete kupljeno e-knjigo (download).
S klikom na gumb NAROČILO (po e-pošti) boste odprli stran, na kateri so podatki za položnico.
Knjigo naročite po e-pošti, znesek pa nakažete po položnici (univerzalni plačilni nalog).
Po prejetju nakazila bomo na vaš e-mail poslali kupljeno knjigo v vseh formatih, ki so na voljo.