knjige po žanrih
pomoč
več o knjigi
0.00 €
Antoine de Saint-Exupéry
Nočni polet
roman
Založba Genija
približno število strani: 70
pdf:
333 KB
ePub:
245 KB
Mobi:
735 KB
Opis

Ime francoskega pisatelja Saint-Exupéryja je pri nas znano predvsem po prevodu Malega princa, pravljice za otroke, ki pa ima v sebi toliko resne, filozofske globine in poezije, da jo z užitkom prebirajo tudi odrasli.

Avtor, po poklicu letalec, ki se je med zadnjo vojno na nekem izvidniškem poletu ubil, je napisal vsega sedem del in vsa govore o življenju letalcev.

Nočni polet je zgodba o boju za vzpostavitev prve redne letalske zveze z Južno Ameriko in je bil nagrajen z nagrado Femina za leto 1931. Temu izrednemu uspehu je sledila, leta 1939 knjiga Počlovečena zemlja, potem Vojni pilot (1941), v Ameriki je izšlo njegovo Pismo talcu (1943), leto dni pred smrtjo (1944) pa je izdal znamenitega Malega princa.

Exupéryjevo slovstveno delo je prežeto s svojevrstnim umetniškim in filozofskim ognjem, stilno se odlikuje pa čistem, poetičnem in sočnem jeziku. V njegovih knjigah, čeprav so snovno razgibane, ni ne cenenih učinkov ne gostobesednosti in patosa, temveč prevladujejo preproste besede samozavestnega moža, misleca in pesnika, ki je zaoral globoke brazde v francosko književnost preteklih dni.


Odlomek iz knjige:

Griči pod njima so že poglabljali svoje senčne brazde v zlato večera. Ravnine so vedno bolj sijale, njihova svetloba je bila neizčrpna, v tej zemlji nenehoma izžarevajo svoje zlato, kakor bleščijo s snegom še dolgo zatem, ko je zima že mimo.

Pilot Fabien se je vračal s patagonskim poštnim letalom iz skrajnega juga v Buenos Aires, bližajoči se večer je prepoznaval po enakih znamenjih kot vode bližajočega se pristanišča, po tišini in lahni nagubanosti, kakor so jo risali mirni oblaki. Naravnal je v velikanski in blaženi zaliv.

Ta mir bi ga mogel zazibati tudi v misel, da se sprehaja po zraku, podoben počasnemu pastirju. Patagonski pastirji hodijo od črede do črede, ne da bi se jim kam mudilo; tako je tudi on potoval od mesta do mesta, pasel je majhna mesta. Na vsake dve uri je srečal katero, kako se je napajalo na bregu reke ali se paslo v ravnini.

Včasih je po sto kilometrih stepe, ki je manj obljudena od morja, preletel izgubljeno kmetijo. Zdela se mu je, da pluje v nasprotno smer in nosi človeški tovor skozi prerijske valove, vsakikrat jo je pozdravil s svojimi krili.


»Na vidiku San Julian, čez deset minut bova pristala.«

Radiotelegrafist je oddal sporočilo vsem linijskim postajam.

Podobna pristajališča so se širila dva tisoč petsto kilometrov daleč, od Magellanovega preliva do Buenos Airesa, to letališče pa mu je odpiralo meje globoke noči, kakor poslednja pokorjena vas v Afriki odpira vrata skrivnosti.

Radiotelegrafist je izročil pilotu listek:

»Toliko neviht je v ozračju, da mi elektrika polni vse slušalke. Ali bova prenočila v San Julianu?«

Fabien se je nasmehnil: nebo je mirno kakor akvarij in vsa pristajališča pred njima so sporočala: »Nebo čisto, brez vetra.«

Odgovoril je: »Letiva dalje!«

Radiotelegrafist pa je vedel, da so se nevihte nekje že ugnezdile, kakor se črvi vtihotapijo v sad; noč bo morda lepa, hkrati pa vznemirljiva, ni se mu dalo stopiti v temo, načeto od trohnobe.


Ko je Fabien blizu San Juliana zmanjšal hitrost motorjev, je začutil utrujenost. Vse, kar ljudem slajša življenje, se je začelo večati pred njim, njihove hiše, majhne kavarne in drevesa sprehajališč. Bil je podoben osvojevalcu, ki se na večer svoje zmage nagne nad zemljo svojega vladarstva in naenkrat odkrije skromno človeško srečo. Fabiena je prijelo, da bi odložil orožje, da bi občutil težo in utrujenost svojega telesa, kajti človek je bogat tudi po svojih nesrečah, prijelo ga je, da bi bil navaden človek, ki gleda skozi okno poslej nespremenljive podobe življenja. Rad bi se naselil v tej majčkeni vasi, sprejel bi jo v svoje srce, kajti kadar se za nekaj odločiš, se sprijazniš tudi z njegovimi naključji in ga nazadnje tudi vzljubiš. In taka vasica te zameji kakor ljubezen. Fabien bi želel dolgo časa živeti v njej in sprejeti vase del njene večnosti, kajti mesteca, v katerih je prebil po kakšno uro, in njihovi vrtovi, ograjeni s starimi zidovi, ki je letal nad njimi, so mu prebujali podobo večnega trajanja izven njegove biti. Vsako tako selišče se je vsakikrat vzdignilo do letala in se mu razodelo. In Fabien je vselej pomislil na prijateljstva, na mile deklice, na domačnost belih prtov in na vse, kar se počasi pripravlja na večnost. Malo mesto se je že približevalo in zadrselo pod krili letala, že je začelo odkrivati skrivnosti zagrajenih vrtov, ki jih nobeni zidovi niso mogli več zavarovati. In ko je Fabien pristal, je naenkrat vedel, da ni zagledal nič drugega kakor nekaj počasnih kretenj redkih ljudi sredi kamenja. Mestece se je s svojo negibnostjo postavilo v bran za svoje skrivne strasti in ni hotelo odkriti svoje sreče. Fabien se je moral odreči misli, da bi si ga osvojil.

Brezplačno prenesi knjigo
pdf
ePub
Mobi