knjige po žanrih
pomoč
več o knjigi
0.00 €
Antoine de Saint-Exupéry
Počlovečena zemlja
roman
Založba Genija
približno število strani: 157
pdf:
549 KB
ePub:
317 KB
Mobi:
1014 KB
Opis

Ime francoskega pisatelja Saint-Exupéryja je pri nas znano predvsem po prevodu Malega princa, pravljice za otroke, ki pa ima v sebi toliko resne, filozofske globine in poezije, da jo z užitkom prebirajo tudi odrasli.

Avtor, po poklicu letalec, ki se je med zadnjo vojno na nekem izvidniškem poletu ubil, je napisal vsega sedem del in vsa govore o življenju letalcev. Njegov prvi roman Južni kurir (1929) pri občinstvu ni tako uspel kot njegova kasnejša dela. Toda od leta 1931 dalje, ko je izdal roman Nočni polet, so sledile same mojstrovine. Temu izrednemu uspehu je sledila, leta 1939 knjiga Počlovečena zemlja.

Exupéryjevo slovstveno delo je prežeto s svojevrstnim umetniškim in filozofskim ognjem, stilno se odlikuje pa čistem, poetičnem in sočnem jeziku. V njegovih knjigah, čeprav so snovno razgibane, ni ne cenenih učinkov ne gostobesednosti in patosa, temveč prevladujejo preproste besede samozavestnega moža, misleca in pesnika, ki je zaoral globoke brazde v francosko književnost preteklih dni.


Odlomek iz knjige:

Bilo je leta 1926. Kot mlad letalec sem stopil v službo pri družbi Latécoère, ki je pred družbo Aéropostale in poznejšo Air France vzdrževala progo Toulouse – Dakar. Pri njej sem postal vešč svojega poklica. Svojim tovarišem podobno sem prestal učno dobo, kakor jo prebijejo novinci, preden jih doleti čast, da primejo za krmilo poštnega letala. Tako sem delal poskusne lete na razdalji med Toulousom in Pergignanom in sprejemal otožne meteorološke lekcije pod ledenim hangarjem. Živeli smo v grozi pred španskimi gorami in v svetem strahu pred svojimi izkušenimi tovariši.

Z njimi smo se srečevali v gostišču. Bili so čemerni, nekoliko nepristopni in zviška so dajali svoje nasvete. Kadar pa se je kateri izmed njih vrnil iz Alicanta ali iz Casablance z zamudo in stopil med nas v svoji usnjeni opravi, mokri od dežja, in ga je kdo med nami boječe povprašal po njegovi poti, so nam njegovi kratki odgovori pričarali tiste viharne dni divji domišljijski svet, poln zvezd in zvijač in nenadnih čeri in zračnih vrtincev, ki pulijo tudi cedre. Črni zmaji so branili dostop v doline, snopi bliskov pa so ožarjali gorske grebene. Izkušeni tovariši so znali, kako je treba hraniti naše spoštovanje do njih. Potem pa se je od časa do časa, ki spoštuje večnost, dogodilo, da se kateri izmed njih ni več vrnil.


Tako se spominjam Buryjeve vrnitve, ki se je pozneje ubil v gorovju Corbières. Stari pilot je tistikrat sedel v sredo med nas in z okornimi kretnjami večerjal, ne da bi kaj zinil, ramena so mu še bila izmučena od napora. Bilo je zvečer po enem tistih neprijetnih dni, ko zavlada nezdravo vreme po vsej zračni poti in se pilotu zdi, da se gore valjajo v blatu, kakor so se včasih na starih bojnih ladjah trgali topovi od svojih podstavkov in parali palube. Strmel sem v Buryja, požiral slino in se nazadnje opogumil ter ga povprašal, če je bil polet naporen. Bury me ni slišal, z nagubanim čelom je bil nagnjen nad svoj krožnik. V odprtih letalih tistih dni se je moral letalec mnogokrat nagniti izza varnega vetrobrana, da je bolje videl, zato je žvižganje vetra, udarjajočega v uho, še dolgo zatem zvenelo v njem. Naposled je Bury vzdignil glavo, kakor da bi me zaslišal iz spomina, in nenadoma bruhnil v veder smeh. To me je presenetilo, kajti Bury se je le redko smejal, zdaj pa je smeh ožaril njegovo utrujenost. Z ničimer drugim ni pojasnil svoje zmage, le glavo je potem znova sklonil nad krožnik in tiho naprej žvečil. Sredi vsakdanjega gostilniškega ozračja, kjer preprosti uradniki iščejo plačilo za svoje skromne napore dneva, mi je ta tovariš s težkimi rameni naenkrat zasijal z nenavadno plemenitostjo; skozi njegovo trdo skorjo sem, zagledal angela, ki je bil premagal zmaja.


Naposled je prišel dan, ko so tudi mene poklicali v ravnateljevo pisarno. Rekel mi je preprosto:

»Jutri boste leteli.«

Obstal sem in čakal, da me odslovi. Po kratkem premolku pa je dejal:

»Saj poznate navodila?«

Takrat motorji še niso bili tako zanesljivi kakor danes. Prepogosto in brez opozorila so nas puščali na cedilu, da si mahoma končal v vesoljnem žvenketu splošnega razsula. Zaman si stegoval roko po kamniti površini Španije, kajti nikjer ni nudila zavetja. »Če se tu pokvari motor,« smo govorili, »gre na žalost po zlu tudi letalo.« Toda letalo je lahko nadomestiti. Predvsem je bilo važno, da se ne spustiš na slepo med pečine. Zato nam je bilo pod najtežjo kaznijo prepovedano vzdigniti se nad oblake, ko smo leteli čez gorate predele. Če bi se namreč letalcu nad oblaki pokvaril stroj in bi se moral spustiti v belo predivo, bi neogibno zadel ob vrhove, ne da bi jih mogel prej zagledati. Zato je tistega večera počasni glas s poslednjim poudarkom ponovil navodilo:

»Je že lepo leteti s kompasom nad Španijo, nenavadno prijetno je krmariti na meglenem morju, toda ...«

Brezplačno prenesi knjigo
pdf
ePub
Mobi