knjige po žanrih
pomoč
več o knjigi
5.54 €
Ratko Bjelčić
Mali dnevnik velike ljubezni
otroška zgodba
Založba Genija
prevod: Tomaž Gerdina
ilustracije: Uroš Hrovat
približno število strani: 64
pdf:
1.9 MB
Opis

Odlomek iz knjige:

Ko se odpraviš v neznano, se ti zdi, da traja pot dlje kot kasneje, ko se vračaš. Tudi nam se je zdelo, da potujemo neznansko dolgo. Tako močno in nestrpno smo se veselili kopanja v morju, da se nam je zdela pot še daljša.


Sonce je sijalo na skupino in nas slepilo. Ko smo zagledali šolo, nismo bili prepričani, ali se nam prikazuje fatamorgana ali je šola res tako lepa. Izkazalo se je, da je šola resnično lepa. Njena notranjost še bolj.

Razporedili so nas po učilnicah. Skozi okna smo videli svež asfalt nove ceste (dobrih sto metrov od šole). Začuda avtomobilov nismo slišali, čeprav so bila okna na stežaj odprta. V ušesih nam je odzvanjala glasba iz zvočnikov v preddverju. Pravi mali disko klub. S svetlobnimi učinki.

No, da ne bom preveč zavlačeval. Takoj ko smo se namestili, smo se odpravili na kopanje. Plaža je bila blizu šole. Lepa, dostop v vodo je bil položen. Z vsakim korakom je bilo morje globlje. In toplejše. Morda pa se mi je le tako zdelo.

Veliko otrok nas je bilo, prišli smo iz različnih krajev. Čeprav nas je kar devetdeset, bo dovolj časa, da se bomo vsi osebno spoznali. Tudi punce so med nami. Moje vešče oko jih je nekaj že zaznamovalo.

Vrnili smo se na kosilo. Fuj, ni ravno najboljše. Mogoče se mi tako zdi, ker sem pred tem pojedel škatlo napolitank, vrečko slanih paličic in nekaj bonbonov. No, večerja bo zagotovo boljša (vse sladkarije sem že pojedel).

Po kosilu je bil na vrsti počitek. Na ležiščih smo buljili v strop in modrovali. Meni je poležavanje prijalo. Sicer me je nekoliko prevzemala želja, da bi kaj počel, vendar je ležanje odplaknilo odvečno energijo.

Po počitku je bil prvi zbor. Svoj kotiček smo našli s pomočjo nekakšnih prometnih znakov, postavljenih vzdolž poti.

Bil je krasen. Izbrali smo ime zanj.

Končno je napočil čas za tisto najlepše, za kopanje.

Valovi, kot bi si jih deskarji samo želeli. Nisem ravno najspretnejši plavalec, zato sem obsedel na brisači in s pogledom spodbujal gručo prijateljev, ki so že zaplavali. In potem ...

Kotiček očesa je zaznal njo ...

Ne vem niti, kako ji je ime.

Niti, od kod je.

Vendar sem se zaradi nje spravil v vodo. Ker je bila v vodi ona. Vendar le do kolen.

Naslednje, česar se spominjam, je bil krik. Kdo na mojem mestu ne bi zavpil? V peti me je zaskelelo. Pripognil sem se in zagledal ježa. Sreča v nesreči je bila, da mojega krika ni slišala. Ravno takrat, ko sem pohodil ježa, je zaplavala pod vodo.

Pobegnil sem iz vode in se namenil k vodniku. Pregledal je peto in ugotovil, da v njej ni ostala nobena bodica.

»Kako je to mogoče?« sem se čudil. Prepričan sem bil, da sem stopil na ježa.

»Nobene bodice ni,« je trdil vodnik. On že ve. Vodnik je.

»Zakaj sem pa potem zavpil?« sem se vprašal. »Saj sem videl ježa.«

»Stopil si na kamen,« je poznavalsko sklenil vodnik.

Namesto da bi se veselo nasmejal, sem žalostno zavzdihnil in zagledal NJO, ki je prihajala iz morja. Ko bi bil le stopil na ježa ... Če bi bil, bi lahko odigral ranjenca in zagotovo bi me opazila in bi me sočutno pogledala. Če bi me opazila, bi ji morda postal všeč.

Vendar je takšno razmišljanje zdaj povsem odveč. Mogoče, če bi se vrnil v vodo in stopil na ježa? A se mi ne ljubi. Morda se je jež že potuhnil.

Precej nerazpoložen sem se s skupino vrnil v sobo. Kmalu je sledila večerja. Bila je okusnejša od kosila.

Po večerji so bile napovedane nekakšne zabavne dejavnosti, vendar smo bili preutrujeni (in nekateri med nami čustveno ranjeni) in smo takoj zaspali.



Zbudilo nas je sonce. In zvonec, ki ga je nekdo vklopil in z njim odplaknil našo zaspanost.

Telovadbo smo z olajšanjem izpustili. In pregled. Komu je sploh potreben?

Stekel sem na zajtrk in s pogledom iskal NJO. Nisem je videl. Očitno je večja zaspanka od mene. Ni dolgo trajalo, načel sem šele drugi kos kruha, namazanega z marmelado, ko je s svojo skupino vstopila ONA.

Buljil sem vanjo in sploh nisem opazil, kako čas beži.

»Gremo!« me je ošvrknil vodnik. »Čas je za odhod. Na plažo, na morje.«

Čeprav je moje srce ostalo z NJO, je moja duša plavala v slogu metuljčka. Vendar samo duša, ker ... Prav, moram priznati, saj nisem edini, ne znam plavati. Ker so organizirali tečaj za neplavalce, na katerega se nisem hotel prijaviti, je vodnik na ves glas zavpil:

»Na tečaj!« Ravno v trenutku, ko je šla mimo nas. Z obžalovanjem sem se spomnil na ježa.

Če bi bil stopil nanj, se mi ne bi bilo treba vdreti od sramu v zemljo. Potem bi ... Potem bi ...

Obsijalo me je sonce. S kotičkom očesa sem opazil, da se tudi ONA prijavlja na tečaj.

»Ne zna plavati?« sem se začudil, ker sem se spomnil, da sem jo videl, kako je zaplavala pod vodo.

Nakup in izposoja
izposoja
naročilo
Preberite pred prenosom
Za preizkus prenesite brezplačno knjigo in preverite katere formate podpira vaš bralnik!
Knjiga »Mali dnevnik velike ljubezni« je narejena v formatih:  pdf 
S klikom na gumb IZPOSOJA boste odprli stran na kateri lahko knjigo brezplačno izposodite, če ste član ene od (67) knjižnic, ki so v sistemu Biblos (ePub ali pdf format).
S klikom na gumb NAKUP boste odprli PayPal naročilnico.
Po opravljenem plačilu vas bo PayPal preusmeril na stran s katere lahko prenesete kupljeno e-knjigo (download).
S klikom na gumb NAROČILO (po e-pošti) boste odprli stran, na kateri so podatki za položnico.
Knjigo naročite po e-pošti, znesek pa nakažete po položnici (univerzalni plačilni nalog).
Po prejetju nakazila bomo na vaš e-mail poslali kupljeno knjigo v vseh formatih, ki so na voljo.