knjige po žanrih
pomoč
več o knjigi
5.54 €
Goran Gluvić
Popoldanski ritem
proza
Založba Genija
približno število strani: 93
ePub:
618 KB
Opis

Zabavno in sočno, da je kaj. Zgodba o kitarskemu in še kaj geniju pri devetnajstih letih.


Odlomek iz knjige:

Odložil sem kitaro na stojalo, star sem devetnajst let in naj gredo vsi v kurac.

Naj se razletijo v karkoli in kamorkoli. Da bom končno imel mir, da bom lahko živel, sicer ne vem kako, jebiga, skratka, da bi mi nehali težiti, da se me ne bi dotikali, da ne bi drezali vame, ali je še kakšen izraz, ki bi bolje izrazil, kako želim imeti mir pred vsemi.

Hočem živeti sam na svetu, tako da me samota ne bi motila niti za drobtinico. Ne vem, zakaj z vsemi temi vojnami ne gredo do konca, se pobijejo, mene pa pustijo živeti samega na svetu. Bi se že znašel brez njih.

Na mizi leži poziv za sodišče. Dela me živčnega. Ne vem, kolikokrat so mi ga že poslali. Zdaj grozijo, da me bodo na silo zvlekli v sodno dvorano. To bi rad videl. Kaj me rabijo na sodišču, naj me kaznujejo.

Jebemti, saj se sploh več ne spoznam. Premišljujem o drkariji, ki me sploh ne zanima. Prvič, ko sem dobil tak poziv, je mati zastokala in vprašala, če sta z očetom kriva, da sem postal sedaj tak.

Seveda sta kriva, sem ji rekel, saj sta me rodila, ali kako se temu reče, oče te je oplodil, ti si pa rodila, sem ji rekel, saj veš, kako je to zapleteno.

Pa je začela jokati. Prav takrat pa je prišel oče in pripomnil, da sedaj imamo dva kriminalca v naši družini. Mislil je na svojega brata Arsena, torej, mojega strica, ki je pol življenja preživel po zaporih.

Klinc te gleda, oče, prej si trdil, da je bil politični zapornik, sem mu rekel, zdaj ko si v tisti penzionerski stranki, so zate vsi kriminalci. Ignoriral me je. Ne ve ali noče vedeti, zakaj me kličejo na sodišče.

Po jam sessionu v Klubu je tip stopil k meni in mi rekel, da sem genij. Najbrž je mislil, da mi je odkril Ameriko. Sicer pa nima pojma, kako težko je živeti z genialnostjo, le razmetava se z besedami, kot mnogi njemu podobni. Potem je začel nakladati, da sicer ceni glasbo, ki jo izvajam, toda moral bi vedeti, da iz tega ne bo ne velikega denarja ne slave. Jebemti, kot da je vsakemu do slave in velikega denarja. To njegovo gobcanje bi že požrl, če ne bi zatežil naprej. Da ima dobro gažo zame, je rekel, da je nek rok bend ostal brez kitarista, ki se je zafiksal in se zdravi. Vprašal je, če bi vskočil namesto njega.

Popizdil sem. Potem sem ga treščil s telekastrom po roki in mu jo zlomil. Koji kurac je dvigoval roke, da bi si zaščitil glavo, ki je itak prazna in je ne bi bilo škoda. Potem je zletel med mize.

Gira, lastnik Kluba, nekdanji uspešni mojster pihal in moj menedžer, je obstal kot kip. Zgledalo je, da bo večno stal tako okamnel za šankom in kiparjem ne bo treba naročati spomenika zanj. Vseeno se je premaknil, ko je slišal stokanje med mizami. Skočil je k tipu, da bi mu pomagal vstati. Spotoma se je obrnil proti meni in vprašal, če sem čisto znorel.

Znorel sem, sem odvrnil, tip najprej pravi, da sem genij, sem rekel, potem mi pa ponuja gažo v rok bendu, ki s pol kurca rifa neke bebave komade, kdo je tu nor.

Šele ko so tipa odpeljali na urgenco, je Gira stopil k meni in rekel, da me še ni videl takšnega, in je zmajeval z glavo in je resno vprašal, kaj je z mano. Ma ne vem, kaj mi je, sem spravljal telekastrco v kovček. Če bi se rad pogovoril, sem tu, je zaskrbljeno gledal vame, pa še lažje ti bo. Ne serji, Gira, sem se končno malo nasmehnil, to, kar se dogaja z mano, niti bog ne bi razumel. Vseeno, je vztrajal.

Okej, žal mi je, ker sem treščil tipa in ti povzročil neprijetnosti, si zadovoljen? Ni bil. Je to v zvezi…, je hotel vseeno začeti pogovor, a sem ga prekinil in prosil, naj ne poskuša kozlati kakšne frojdovske oslarije. Pa je vseeno rekel, da se mi je v zadnjih mesecih nakopičilo veliko dogodkov, ki jim najbrž nisem kos in da je morda sedaj izbruhnilo, z nasiljem, je poudaril.

Gira, sem mu rekel, če rabim kakšno tvoje pokroviteljstvo je le v povezavi z nastopi v tvojem klubu, zato se ti ni treba obremenjevati z mojim sranjem. Se bom že izvlekel. Če bi vedel, kaj se dogaja, bi se že zdavnaj izvlekel, ker pa ne vem, rabim čas, razumeš, sem ga prepričeval. Potem je vzdihnil, zmajal z glavo in rekel, naj pazim nase in da me bo tip najbrž tožil zaradi poškodbe.

Tip me je res tožil. Zahteva nek jeben denar za svoje bolečine. Tipično za tipe. Če bi prodal vse svoje kitare, ki stojijo na stojalih v moji sobi, ne bi zbral toliko denarja. Ta poziv za sodišče me res dela živčnega. Sem ga res moral treščiti s kitaro, ki jo bom moral prodati, ker sem ga treščil. Z ostalimi kitarami. Zrem vanje. Vsaka ima svojo zgodovino. Klinc, težko bi se jim odpovedal.

Nakup in izposoja
izposoja
naročilo
Preberite pred prenosom
Za preizkus prenesite brezplačno knjigo in preverite katere formate podpira vaš bralnik!
Knjiga »Popoldanski ritem« je narejena v formatih:  ePub 
S klikom na gumb IZPOSOJA boste odprli stran na kateri lahko knjigo brezplačno izposodite, če ste član ene od (67) knjižnic, ki so v sistemu Biblos (ePub ali pdf format).
S klikom na gumb NAKUP boste odprli PayPal naročilnico.
Po opravljenem plačilu vas bo PayPal preusmeril na stran s katere lahko prenesete kupljeno e-knjigo (download).
S klikom na gumb NAROČILO (po e-pošti) boste odprli stran, na kateri so podatki za položnico.
Knjigo naročite po e-pošti, znesek pa nakažete po položnici (univerzalni plačilni nalog).
Po prejetju nakazila bomo na vaš e-mail poslali kupljeno knjigo v vseh formatih, ki so na voljo.