knjige po žanrih
pomoč
več o knjigi
5.54 €
Aaron Kronski
Siva mrena
kriminalka
Založba Genija
približno število strani: 296
pdf:
1014 KB
Opis

Odlomek iz knjige:

»Videmus nunc per especulum in aenigmate: tunc autem facie ad faciem. Nunc cognosco exparte: tuac autem cognoscam sicut et cogitus sum.« Tole je naglas prebral zasvojeni bralec gospod Jakob Zakaj. »Sveti Pavel, 1 Korinčanom, 13, 12… Zdaj, khm, vidimo skrivnost skoz zrcalo: potem pa bomo neposredno uzrli obličje resnice…« In je bruhnil v neutolažljiv jok, kakršnega si ni privoščil že vsaj trideset let, bil je skoraj tako odrešujoč kot kihanje. A tudi če bi le slutili, kako se je življenje gospoda Jakoba Zakaja pred časom grdo zasukalo, bi ne mogli bit bolj začudeni, če ne kar osupli, ko je namreč srhljivo mirno pa celo prostodušno kot kak angleški gizdalin s konca 18. stoletja, ne da bi pri tem količkaj skesano povešal pogled, na malček prej postavljeno neposredno jasno vprašanje neposredno jasno odgovoril: »Ja, gospodje. Umoril sem ga. In vse druge, kajpak.«


Gospodje policijski preiskovalci so bolščali vanj napol začudeno, napol s studom, ne nazadnje obravnavajoč ga kot razlezen kup bruhanca sredi tega tako čistega in razsvetljenega poletnega dne sredi prestolnice, ki jo je pred dvesto leti ali nekaj takega celo veliki Napoleon kot tako prepoznal, seveda čifut. Seveda ni bil gospod Jakob Zakaj – navzlic svojemu malček čudnemu priimku, za kar pa navsezadnje le ni bil povsem sam kriv, ne res? – nikakršen tujec v smislu rjavo zeleno rožnato prelivajočega se bruhanca, v kakršnega z nekaj sreče neobremenjenih popotnikov stopimo v nedeljo zjutraj, zlati če živimo blizu nočnega lokala in če seveda odmislimo, da se tudi kot kak salamensko zagrizen patriot še malo ni počutil (zlikovec, kakršen je bil ali so ga imeli, je znal po nekaj zvrnjenih kozarčkih povedat, da je patriotizem pribežališče za šleve in druge riti, skratka: navaden izgovor, s katerim se izogibamo resnim dolžnostim do lastnega naroda); živa resnica je namreč tulila kot zadet navijač na nogometni tekmi, da je bil človek brez pravih korenin in za češnjo na torti se je imel še za pisatelja, sicer v krizi ali raje: brezposelnega pisatelja kar seveda ni imelo nobene zveze s tako imenovano pisateljsko blokado, zanjo namreč obolevajo samo ameriški pisatelji, marveč prej z lenobo, ponavadi opravičeno s pretiranimi količinami alkohola), ki je sicer še do nedavnega zelo zagnano pisaril v tukajšnjem zapletenem jeziku, tako da je bil nekajkrat s strani zadosti uglednih kritikov prepoznan kot eden izmed vodilnih stilistov, zavoljo česar pa se mu seveda nihče ni klanjal, tod že ne, tod so imeli preveč drugih skrbi (ena najbolj priljubljenih je na primer bila: kam bomo šli to poletje na morje?). Ob občasnem nadležnem spraševanju tistih zelo redkih znancev, ki so mu še preostali kot po nemarnem pozabljen drobiž v žepu odsluženega suknjiča, namreč, kaj da je z vsem tistim njegovim domnevnim pisateljevanjem, se reče, tako rekoč javnim delom in nekakšno držo, ki jo je pravzaprav zavzel z ozirom na povsem nove razmere, ki so tako pretresljivo spremenile še sinoči povsem v totalitarno vato položeno deželo, da je bilo zdaj, vsaj po njihovem skromnem mnenju, več kot jasno, kdo da je domoljub in kdo da ni, kar je pri njem, namreč gospodu Jakobu Zakaju, nekam megleno, khm, če ne že kar sumljivo (eden izmed takih znancev je celo naravnost butnil: »Pa menda ja nisi bil v komunistični partiji, jebenti?«), je najraje približno natančno navajal nekega sicer že zdavnaj rajnkega francoskega pisca: »Preveč sem Francoz, da bi lahko trdil, da je Francija moja edina domovina.« Čudno, ampak to ni bilo nikomur preveč všeč, nekateri so spotegnili usta, kot da je citiral Goebelsovo parolo (no ja, saj je res bilo, kot da bi Anglež hvalil francoski kruh in Francoz angleški zajtrk, a vseeno, ne…) in itak so bili na koncu kratkega premisleka vsi enotnega mišljenja, da si je tistega vražjega Francoza kratkomalo izmislil, malček hudomušnega nasmeha je izvabilo le gospodu Klemenu Vlahu, ki pa tudi sicer ni gospoda Jakoba Zakaja nikdar pretirano nadlegoval s take vrste zasliševanji, če smo pošteni, ga tako rekoč ni skoraj nikdar nič spraševal, tako zelo zaposlen z lastnimi premišljanji, tuhtanji in podobnim, da je v glavnem najraje prisluškoval le svojim lastnim mislim, dobri gospod Klemen Vlah.

Nakup in izposoja
izposoja
naročilo
Preberite pred prenosom
Za preizkus prenesite brezplačno knjigo in preverite katere formate podpira vaš bralnik!
Knjiga »Siva mrena« je narejena v formatih:  pdf 
S klikom na gumb IZPOSOJA boste odprli stran na kateri lahko knjigo brezplačno izposodite, če ste član ene od (67) knjižnic, ki so v sistemu Biblos (ePub ali pdf format).
S klikom na gumb NAKUP boste odprli PayPal naročilnico.
Po opravljenem plačilu vas bo PayPal preusmeril na stran s katere lahko prenesete kupljeno e-knjigo (download).
S klikom na gumb NAROČILO (po e-pošti) boste odprli stran, na kateri so podatki za položnico.
Knjigo naročite po e-pošti, znesek pa nakažete po položnici (univerzalni plačilni nalog).
Po prejetju nakazila bomo na vaš e-mail poslali kupljeno knjigo v vseh formatih, ki so na voljo.